Upaj si upati!

Ob premišljevanju o upanju se mi pogosto dozdeva, da sem pesimist. Kako to? Ko me kdo vpraša, kako sem, kako je bilo v gledališču, na srečanju s sošolci, kako je bilo na smučanju ali poleti na počitnicah, pogosto izpostavim negativno stališče, namesto da bi bil osredotočen na dobre in lepe stvari. Četudi odgovorim, da sem dobro, vključuje ta odgovor v mimiki obraza zmeraj še kak dvom. Pogosto pozabim na to, kje vse se me je, tudi v obilici bolečih trenutkov in oteženih okoliščinah, vendarle dotaknila Božja ljubezen. Po drugi strani težko rečem, da sem v resnici pesimist; ne pričakujem, da se bodo zgodile stvari v najslabšem možnem scenariju; nasprotno, veselim se najboljših stvari in imam optimizem.

Vendar kot kristjani nismo poklicani k temu, da bi bili označeni kot optimisti ali pesimisti. »Za večje stvari smo rojeni« (sv. Stanislav Kostka), za odkrivanje neskončnih globin oceana Ljubezni, ki se je za nas darovala na križu in nas prenovila za večno življenje. Svet nas mora prepoznavati kot tiste, ki resnično živimo veselje odrešenja. Pri tem nas morejo močno nagovarjati tri kreposti, ki so vera, upanje in ljubezen. Tokrat se bomo ustavili ob upanju.

Image

Z besedo upanje lahko poimenujemo stanje, kadar človek v sebi oblikuje pričakovanja in želje, ki so vezane na prihodnost, ob tem pa ni prepričan o izpolnitvi teh pričakovanj. Samó v tej perspektivi upanje ostaja le formalna spremljevalka naših življenj. Svetopisemski pogled na upanje se od zgornjega bistveno razlikuje. Tesna povezanost z ostalima krepostma, vero in ljubeznijo, ga istočasno napolnjuje z vsebino in gotovostjo. Ob premišljevanju o Svetem pismu sem ugotovil, da veliko bolj kot o izpolnitvah govori o obljubah, veliko bolj je osredotočeno na to, kar šele bo, in ne toliko na to, kar je ali je bilo. Ta napetost se izraža v upanju, ki ne more biti le privesek vere, pač pa je z njo najbolj tesno povezano – vera ve, da nam je večno življenje podarjeno, upanje pa pričakuje njegovo razodetje.

Vera v naših življenjih ima lahko neomejen rok trajanja le, kadar sebe v zaupanju predamo nekomu drugemu. Kristjan moč za to črpa iz odnosa z Bogom in uresničuje v odnosu z bližnjim. Vera ne more biti samo splet predlogov o boljšem in lepšem, bolj uresničenem življenju ali nekak dogovor o izvrševanju verskih praks. Pač pa je odnos, ki terja svoj davek, in ta davek je  vera v Jezusa, biti vsak dan bolj Kristusov, polagati vanj svoja hrepenenja. In kaj je sedaj upanje? Je zaupanje, ki ga polagam pred in v Gospoda, a ne ostaja samo pri meni in v tem trenutku, ki ga živim, pač pa se razteza v prihodnost! Ni zgolj optimizem: stvari se bodo v življenju pač zgodile in imele tak ali drugačen razplet … Ne, sploh ne. Pomeni hoditi z Jezusom, na katerega lahko zmeraj računam. Krepost upanja mora biti v odnosu in je zelo osebna. Mar ni Bog prišel na svet prav za to, da bi se z nami srečal? Mar nam ne želi dati poguma, zgleda in moči, da bi si upali delati dobro?

Image

Več kot dovolj znamenj, več kot dovolj zagotovil imamo, da ohranimo vero in poskrbimo, da nam »ne ugasne luč sredi temne noči« (bl. Slomšek) ter si upamo upati! Imejmo zaupanje v Boga, ki se razteza v prihodnost, verujmo, da je On, ki prihaja tudi v letošnjem adventu, resnično Emanuel – Bog z nami! Morda bo to pomenilo, da se bomo morali odpovedati svojim željam, ki vsak dan polnijo naša srca in so pogosto precej spremenljive; morda bo pomenilo, da bo budna in vztrajna molitev ob nedeljskih evangelijih dušo zažejala po spreobrnjenju in tesnejšem odnosu z njim, ki je naš Stvarnik, je Abba – Očka; morda bom evharistijo vzljubil čez vse, ker edino tam srečam živega Boga. Upaj si stopiti na to pot, splača se!

Gašper Klančnik
Preberite več o avtorju

Komentarji 2

  1. Pravite, da bi si upali delati dobro….Da, točno tako in samo tako je ena varna pot … dobrota je poleg miru, veselja, ljubezni lastnost Stvarnika.
    In jaz sem njegov original in ti seveda. Zato se vsak dan obračam k tej dobroti, ki mi daje sigurnost, varnost. Tudi v meditaciji npr. vsak dan. To je moje uresničeno upanje že sedaj, vem, da ve zame in da ko prosim sem že dobila, kar potrebujem.
    Varnost v tej dobroti imam v sebi, sem ta varnost. To sem izkusila, zato vem.
    Hvaležna za to spoznanje podelim s teboj, ki boš naključno bral, da boš vedel, da je zate tudi.

    Lepo premišljevanje, hvala za iztočnico. Veliko te varnosti želim v iskanju dobrote. Ker po tej varnosti hrepeni sleherna duša, na svojem dnu jo pa ima! Diamant v sebi nosimo, pa ga moramo odkriti.

  2. “No, kaj si upam:” sem se vprašala. nekaj sem pomislila in si odgovorila. Spomnila sem se na svoj zakon, ki je žal razpadel. ne vem zakaj, in upam si ugotavljati. V sebi sem tako našla mir in zadovoljstvo .Ne obsojam nikogar, vendar v srcu vem, da se je zgodilo nekaj kar bi jaz poimenovala posebno. Prižigala se mi je luč, ki je prej le nekoliko svetila. Toliko, da se ni ugasnila. Ko pomislim na blišč, ki ga ponujajo po trgovinah in raznih straneh, pomislim na te ljudi. V srcu so verjetno prazni, ne upajo si tega povedati .

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja