Upaj si podariti!

Se spomniš trenutka, ko te je nekdo za kaj prosil, pa si mu dal, čeprav te je izguba bolela? Si presegel izgubo, pomagal sočloveku in na koncu ugotovil, da tega, kar si razdal, sploh nisi potreboval?

Bližamo se božiču, prazniku, ko se spominjamo rojstva našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Vsako rojstvo je sad ljubezni in je sad porodnih bolečin. Tako je bilo tudi pri Mariji. Če se ne bi takrat odločila in sprejela Božjega vabila in s tem tudi darovanja drugim, mi ne bi prejeli Odrešenika. In Jezus? Kot Bog je imel vse, pa se je spustil na zemljo, postal je človek, ponižal se je, da bi nam podaril samega sebe. Lahko bi sedel gor na prestolu in užival, pa tega seveda ne more, ker nas ima rad. Lahko bi užival v vsem obilju, ki ga ima, ampak ne. Da nam najboljši zgled dajanja in razdajanja: sam sebe izprazni vsega, kar kot Bog ima.

Rodil se je torej kot otrok. Vsak se na svet rodi kot otrok in kot otrok sprejema. Podarjeno mu je življenje, podarjena mu je vsa vzgoja, podarjene so mu nujne življenjske potrebe, ljubezen, vsakdanji kruh, dom. In kot otroci smo bili vajeni le sprejemati. Zato smo toliko težje tudi komu kaj podarili ali delili z drugim.

Ko človek odraste je postavljen pred izziv. Bo še vedno le prejemal? Bo kdaj tudi kaj podaril? Nič nimamo, česar nismo prejeli. Zato smo poklicani, da to, s čimer smo obdarjeni, delimo tudi z drugimi.

Jezus nas je s svojim prihodom na svet obilno obogatil, s svojo smrtjo na križu pa nam je prinesel večno življenje. Vse kar si je človek kadarkoli želel in po čemer je vedno hrepenel. Poleg odrešenja pa obdarovanost najprej občutimo tudi v čisto materialnih stvareh. Imamo toliko, da je dovolj ne le za nas same, pač pa tudi za druge. Bog hoče, da smo dobri gospodarji tega, kar prejmemo. Tako nam Jezus pravi: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.« Svojim rojstvom v štalici, v družbi ovc in pastirjev se je namreč poistovetil z ubogimi, ki so med nami.

V zadnjem tednu adventa te zato vabim, da premisliš, kaj vse še krčevito držiš v svoji posesti, čeprav bi to morda potreboval nekdo drug. Je to kakšen evro, čas, nasmeh, pohvala, oblačilo? Upaj si podariti več. Naj tvoje življenje postane darovanje. Upaj si podariti, pa čeprav boli.

Peter Čemažar
Preberite več o avtorju 

 
 

#deliJezusa naprej

Komentarji 5

  1. Čas je eden takih momentov, ko sebe razdajamo drugim. In je dragocen in mi smo tam, S tem kot Jezus sebe darujemo in smo z drugimi.

    Jaz imam ravno danes povabilo da grem k enim takim “ubogim” praznovat. Pa naj bo to dar in čas zanje in zase seveda. Evo ti. Ni treba daleč pogledat, pred vrati je božje kraljestvo, trka na vrata.

    Vsak si mora sam videt in vedet, kje in kako lahko daruje kaj in kdaj. Je kar umetnost videt in slišat okoli sebe take. Ker je toliko utišalcev tega glasu s tehničnega vidika smo obdani z vsem pompom in rompom, ki nam diha za ovratnik, da bi bilo bolj pomembno kot vseeee. Pa se ne damo, kajne! Vsemu navkljub.

  2. Dandanes je med ljudmi skoraj vsega v izobilju. Seveda so številne izjeme, ki stradajo in se otepajo z revščino. Sam po sebi vem, da večino stvari, ki jih imam za vsakdanje življenje, dobim podarjeno. Ljudje mi ponujajo obleke in razno kramo. Skoraj nič ne zavrnem, saj imam okrog sebe dovolj pomoči potrebnih. Najhuje pa je med ljudmi pomanjkanje duhovnih vsebin. Z zelo skromnim uspehom poskušam vsem to pokazati in dopovedati. Samo z vzgledom in javnim nastopom dosegam minimalne rezultate, kvečjemu sem deležen pomilovanja. Pri ljudeh je še vedno vse gledano skozi denar in samo denar. Kako se mi vsi smilijo. Vseeno ne odneham in širim prijeten Jezusov vonj, za kar sem nagrajen s posebnim zadovoljstvom.

  3. PODARITI NEKAJ, KAR BOLI!!!

    LE KDO BI TO POTREBOVAL?!?

    SE ZDI, DA VSE PREVEČKRAT TO PODARJAM.

    POZNAM NEKOGA, KI JE VELIK, IN BI TEMU PRITRDIL.

    IN POZNAM NEKOGA, KI PRAVI: OSTANITE V MOJI LJUBEZNI;
    BREZ MENE, NE MORETE NIČESAR STORITI;
    …………………….
    M O S T!
    Bog in človek, sta vsak na svoji strani prepada.
    Kako se naj zbližata?!?
    Da.
    Potrebujeta most!
    Ta most je Cerkev. Je Marija.
    Ko se izročimo Mariji, se izročimo Cerkvi
    in tako pridemo na drugo stran,
    kjer je Bog.

    Izročiti se Mariji, ki je naša skupna Mati,
    pa je nekaj tako lepega,
    tako Svetega….
    Saj smo po Njenem Sinu Jezusu postali
    B o ž j i o t r o c i !!!

    Se malo in skupaj bomo zapeli pesem SVETA NOČ! Ta dogodek z veseljem pričakujem, saj ob malem Jezuščku začutim vso radost, bol in trplenje, saj sem tudi sama Mati. Čudovito je, ko smo takole združeni, da zasije svetloba v nočni SVETOSTI….

    Takšno noč, BLAŽENO NOČ, bi vam želela podariti.
    Da vsaj malo manj boli!

    MOJ GOSPOD IN MOJ BOG; TO SI RES TI!!!
    HVALA, KER SI.

  4. Podariti več…..to niso oblačila, ki jih že dve leti nisem oblekla in predmeti, ki sem jih trikrat uporabila, sedaj pa so mi v napoto…..Ko podarim te stvari, samo lažje pospravim, ker jih ne zavržem , ker še vedno nekomu koristijo.
    Podariti več…pa čeprav boli ….to sta čas in pozornost, ki ju podarim bolnemu možu, ostareli mami in očetu in tašči, dodatno delo v kraju in cerkvi, desetina dohodka za dobrodelne namene.
    Prosim za moč , da bom to zmogla, še posebej v teh dneh.
    Vsem želim obilo blagoslova.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.