Kristus, Božje usmiljenje in pravičnost

Seja dekanov – uvodna meditacija (Urban Kokalj, Šenčur, 18.11.2015)

Je že prav in primerno, da papež Frančišek s praznikom Brezmadežne razglaša leto Božjega usmiljenja. Poskušajmo njegovo spodbudo sprejeti tudi mi duhovniki, da v vedno bolj zahtevni administraciji ter v hladnih in površnih odnosih zunanjega sveta nebi postali preveč farizejsko rigorozni, pa da se istočasno oziroma tudi k drži pravičnosti in poštenosti, da nebi izpadli naivni in izigrani. V polnosti nam je zgled naš Gospod Jezus Kristus, ki je postal »Veliki duhovnik, usmiljen in milostljiv«, pravi avtor pisma Hebrejcem (2,17). In še: »Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem… Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti… ki nam bo v pravem trenutku pomagala« (Heb 4, 15-16). S tem, ko je postala človek, je Beseda preizkusila vso bolečino človeštva. In vemo, da kdor je izkusil bolečino, je toliko bolj sposoben spremljati druge. Usmiljen je do Samarijanke, prešuštnice, Zaheja, Petra in enko do Juda. Sočustvuje z množicami, ki so razkropljene kakor ovce brez pastirja (prim. Mt 9,36). Tolaži in ozdravlja bolnike. Joče na grobu svojega prijatelja Lazarja (prim. Jn 11,33). On, ki je blagoslavljal, ozdravljal bolezni in slabosti, On bi si zaslužil še toliko večje usmiljenje, ko so ga aretirali in žalili, končno celo obsodili na križ. Toda usmiljenja ni bil deležen. Od človeka ga ni dobil. Zdelo se je celo, da ga ni dobil niti od Boga, ki ga smatra »za greh«, čeprav ni poznal greha (2 Kor 5,21). Tu se pokaže Božja absolutna pravičnost, preobilna, ker so človeški grehi »poplačani« z žrtvijo Boga- Človeka. »A ta pravičnost, ki je v pravem pomenu pravičnost »po meri« Boga, se vsa rojeva iz ljubezni, ljubezni Očeta in Sina, in se vsa razcveti v darovanju. Božja razsežnost odrešenja se ne uresničuje le v pravični sodbi nad grehom, ampak v tem, da v ljubezni obnavlja tisto ustvarjalno moč v človeku, ki mu spet omogoča polnost življenja in svetosti, ki prihaja od Boga« (CD 10,7).

In tako Jezus na križu postane najvišji vzor usmiljenja. »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Razbojniku zagotavlja: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43). Tudi po smrti se kaže kot poln usmiljenja in ljubezni, ko človeštvo hrani s krvjo in vodo, ki privre iz njegovega prebodenega srca (prim. Jn 19,34).

Nedavno smo obhajali praznik vseh svetih. Nagovarjali so nas Gospodovi blagri iz Gore. Jezus, Sin usmiljenega Boga Očeta, razglasi blagor usmiljenim. Toda v svetu, kjer prevladuje korupcija in tisti, ki človeka izprijajo, kjer je nasilje in nepoštenje pogosto prisotno, se zdi, da ni prostora za usmiljenje. Z vseh strani se zahteva pravica. Včasih tudi po logiki – oko za oko. In zato se na prvi pogled zdi, da povabilo k usmiljenju in tudi blagor usmiljenim, prihaja z nekega drugega planeta. Zdi se, da usmiljenje in pravica nimata nič skupnega.

Pravica sama zase ni dovolj in se izniči, če ne privoli v ljubezen, ki oblikuje človeško življenje v vseh njegovih dimenzijah. Usmiljenje pa je tisto, ki nas osvobodi od največje nepravičnosti, od pravičnosti brez sočutja in srca.

V ustroju neke družbe je pravica seveda pomembna in potrebna, vendar pa mora obstajati tudi prostor za usmiljenje, in s tem za odpuščanje in razumevanje. Pravica brez usmiljenja je kruta, medtem ko lahko usmiljenje brez pravice postane mati moralnega razkroja.

Najprej moramo biti usmiljeni do sebe, vendar ne zato, da bi se hvalili s svojimi slabostmi in svojimi krivdami, pač pa da bi ne zgubili poguma ob sprejemanju svojih lastnih meja, kot to uči apostol: »Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč… Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten« (2 Kor 12, 9-10).

Za usmiljenje ne more biti »zunanjih« motivov, kot jih tudi ni za ljubezen. Da bi to lahko živeli, je potrebno pogosto narediti preskok v krščanskem odpuščanju. Skratka, usmiljen je tisti, ki goji čut sočutja v odnosih do ljudi, ki grešijo in jim velikodušno podeli odpuščanje. »Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?« (Mt 18,33), sprašuje gospodar krutega služabnika v evangeljski priliki.

Bodimo torej usmiljeni, da bomo usmiljenje dosegli. Sebe ljubi samo nekdo, ki resnično ljubi bližnjega. Tako je za usmiljenega Samarijana iz Lukove prilike, za Jezusovega učenca, trpeči bližnji kairos usmiljenja, prostor poklica, apel k spreobrnjenju. Imeti usmiljenje pomeni čutiti bedo drugega, kot da bi bila lastna. Pomilovanje ne zadošča, ampak je potrebno ubožca konkretno dvigniti iz njegove bede. Da bi lahko učinkovito izvrševali usmiljenje, moramo iti onkraj prvega vtisa, in narediti značajen napor, da bi lahko prišli do čutenja slabosti drugega kot da je naše in mu pomagali tako, kot je potrebno. Resnično usmiljenje se oblikuje v nas onkraj »dobrih namenov« in se razvija samo v globini naše volje, na nivoju »karitas« in pravičnosti.

Prvi konkretni način usmiljenja, v primeru najbolj običajne revščine, je miloščina. Starodavni moralisti so napisali, kakšne so njene lastnosti. Mora biti hitra, takojšnja, da ne bi rekel: »Pojdi in pridi nazaj, jutri ti bom dal,« če to imaš. (Prg 3,28). Dana z veseljem: »Ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca« (2 Kor 9,7). Dana na skrivnem: »Ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica. Tako bo tvoja miloščina na skrivnem, in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil« (Mt 6,2-4). Dana s pametjo: je ne damo tistemu, za katerega je gotovo, da jo bo uporabil za slabo. Vsi ljudje pač nimajo iskrenih namenov.

Usmiljeni bodo usmiljenje dosegli, pravi Jezus. »Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi, resnično, povem vam, zagotovo ne bo izgubil svojega plačila« (Mr 9,41). V enaki meri s katero se je odpustilo ljudem, tako jim bo odpustil tudi nebeški Oče (prim. Mt 6,14). Zakaj kdor je usmiljen bo izkušal odrešenje Boga, ki je prizanesljiv in zvest svojim obljubam. Od  načina, kako človek živi svoj odnos z Bogom, bo kvalificiran njegov odnos z bližnjim, in od načina, kako živi svoj odnos z bližnjim, bo odvisno vedenje Boga v njegovih odnosih do človeka, saj molimo: »odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom« (Mt 6,12). Nasprotno pa »je neusmiljena namreč sodba za tistega, ki ne izkazuje usmiljenja« (Jak 2,13).

Vsaka doba je imela, ima in bo imela svoja dela usmiljenja: telesna in duhovna. Lačen ali žejen, nag ali popoten, bolan ali zaprt ali pokojni, vedno se govori o bližnjem. Lahko se spremenijo okoliščine, besedišče, lahko se celo razpravlja o etiki dialoga in dojemanju Karitas. Vendar ta blagor usmiljenim s strani Gospoda ne bo nikoli manj pomemben ali celo nepomemben: kdor je usmiljen, bo v Njem našel usmiljenje v obilju. Zakaj »njegovo usmiljenje je iz roda v rod nad njimi, ki se ga bojijo« (Lk 1,50).