Jubilejno leto v katoliški cerkvi

V katoliški tradiciji ima vsako jubilejno leto religiozni pomen. Gre za poseben čas, ki ga Cerkev naklanja svojim vernikom, da bi se še bolj približali Kristusu, darovalcu življenja in milosti. Začetke jubilejnega leta najdemo v Stari zavezi. Že Mojzesova postava je za Hebrejce zapovedovala posebno leto:

»Posvetite petdeseto leto in razglasite po deželi osvoboditev vsem njenim prebivalcem! To naj vam bo jubilej in vsakdo naj se vrne k svoji lastnini, vsak k svoji rodbini. Petdeseto leto naj vam bo leto jubileja; ne sejte in tega, kar samo zraste, ne žanjite in ne trgajte v neobrezanem vinogradu. To je namreč jubilej, naj vam bo svet. Jejte pa, kar zraste na polju. V tem jubilejnem letu se vrnite vsak k svoji lastnini!« (3 Mz 25,10-13).

Jubilejno leto so vedno naznanili s slovesnim trobljenjem na ukrivljen ovnov rog. Beseda jubilej izhaja iz hebrejske besede jobél ‘oven’, iz tega pa tudi ‘ovnov rog’ (prim. 2 Mz 19,13), ki so ga uporabljali kot glasbilo. Obhajanje jubilejnega leta je za Hebrejce pomenilo osvoboditev: zemlja naj ima svoj počitek, posestva naj se vrnejo lastnikom, dolgovi naj se odpustijo, sužnji so prosti. Cilj jubilejnega leta je bil, da se med Izraelskimi sinovi zopet vzpostavi enakost. Ustvarjene dobrine bi morale na pravičen način služiti vsem ljudem.

V Novi zavezi pa se srečamo s Kristusom, ki je prišel dopolnit (prim. Mt 5,17) Staro zavezo ter oznanit »leto, ki je ljubo Gospodu« (Lk 4,19), kakor je bral iz zvitka preroka Izaija:

»Duh Gospoda Boga je nad menoj,
ker me je Gospod mazilil.
Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim,
da povežem strte v srcu,
da okličem jetnikom prostost,
zapornikom osvoboditev,
da oznanim leto Gospodove milosti« (Iz 61,1-2).

Sveto leto želi prispevati k svetosti vsakega človeka. Utrditi njegovo vero, povezanost s Cerkvijo ter k delom usmiljenja. Cerkev si prizadeva in želi, da bi milost svetega leta dosegla vse ljudi dobre volje. Sveto leto ali jubilej je za Cerkev: »leto odpuščanja grehov in kazni za grehe, leto sprave med sprtimi, leto mnogovrstnih spreobrnitev in pokore v zakramentu ali zunaj njega. Izročilo jubilejnih let je povezano s podelitvijo odpustkov v širšem obsegu kot v drugih dobah« (Janez Pavel II., Apostolsko pismo V zarji tretjega tisočletja (1995), št. 14).

Jezus Kristus je poslan od Očeta in dopolnitev vsega ter polnost časov in zato je vedno središče vsakega jubileja, ker je gospodar zgodovine, katere »začetek in konec« (Raz 22,13) je. Papež Janez Pavel II. je v svojem Apostolskem pismu v Zarji tretjega tisočletja zapisal: »Tu ni samo človek, ki išče Boga, ampak je Bog, ki prihaja osebno, da govori o sebi človeku in mu pokaže pot, po kateri ga je mogoče doseči« (št. 6).

Po Kristusu smo »prejeli milost za milostjo« (Jn 1,16) ter dosegli spravo z Očetom (prim. Rim 5,10). Čas jubilejnega leta je čas posvetitve Bogu in Jezus je vedno pot, ki vodi k nebeškemu Očetu. In v tem izrednem svetem letu nam Jezus še na poseben način želi razodeti obličje Boga Očeta, ki je »zelo sočuten in usmiljen« (Jak 5,11).

»Vselej nam je potrebno zreti skrivnost usmiljenja. To je vir veselja, vedrine in miru. To je pogoj za naše odrešenje. Usmiljenje: ta beseda razodeva skrivnost Svete Trojice. Usmiljenje: to je poslednje in najvišje dejanje, s katerim nam prihaja naproti Bog. Usmiljenje: to je temeljni  zakon, ki biva v srcu vsakega človeka, ko z iskrenimi očmi pogleda brata, ki ga sreča na življenjski poti. Usmiljenje: to je pot, ki povezuje Boga in človeka, ker odpira srce upanju, da bomo vedno ljubljeni ne glede na meje, ki jih postavlja naš greh« (Papež Frančišek, Bula o napovedi izrednega svetega leta Obličje usmiljenja (2015), št. 2).

Janez Pavel II. je v buli za jubilej leta 2000 zapisal: »Čas jubileja nas uvaja v tisto krepko govorico, ki jo sprejema božja odrešenjska pedagogika, da bi človeka spodbudila k spreobrnjenju in pokori, ki sta princip in pot, da človek spet pridobi izgubljeni ugled, ter pogoj, da vnovič doseže, česar s svojimi močmi ne bi mogel doseči: božje prijateljstvo, njegovo milost, nadnaravno življenje, v katerem je mogoče doseči odgovor na najgloblja hrepenenja človeškega srca« (št. 2).

Naj bo izredno sveto leto, ki ga je z bulo »Obličje usmiljenja« napovedal papež Frančišek, za vse ljudi dobre volje leto sprave z Bogom in z ljudmi.

Izredno sveto leto se bo začelo 8. decembra 2015 na slovesni praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije, ob 50. obletnici konca Drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora. Ta dan bo papež Frančišek slovesno odprl sveta vrata, ki bodo vrata usmiljenja. Izredni jubilej pa se bo zaključil na slovesni praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva 20. novembra 2016, ko bodo zopet zazidali vsa štiri sveta vrata rimskih patriarhalnih bazilik.

Vsak jubilej spremljajo tudi znamenja, ki izpričujejo vero in podpirajo pobožnost vernih ljudi. Med ta znamenja štejemo romanje, odpiranje svetih vrat in odpustke.

Romanje je posebno znamenje in vidik svetega leta, »ker je to podoba poti, ki jo vsak človek prehodi v svojem življenju. Življenje je romanje in človek je popotnik, romar, ki prehodi pot do želenega cilja. Tudi za to, da dospe do svetih vrat v Rimu in vsakem drugem kraju, bo moral vsak, glede na svoje moči, opraviti romanje. To bo znamenje dejstva, da je tudi usmiljenje cilj, ki ga je treba doseči in zahteva zavzetost in žrtev. Romanje naj bo torej spodbuda za spreobrnjenje. Ko bomo stopili skozi sveta vrata, se bomo pustili objeti Božjemu usmiljenju in se bomo obvezali, da bomo tudi mi usmiljeni z drugimi, kakor je Oče z nami.

Gospod Jezus nakazuje, kakšni so odseki na romanju, s katerim je mogoče doseči ta cilj: ‘Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo’ (Lk 6,37-38)« (Papež Frančišek, Bula o napovedi izrednega svetega leta Obličje usmiljenja (2015), št. 14).

Drugi znamenje je odpiranje svetih vrat, »ki so bila prvič odprta v baziliki Presvetega Odrešenika v Lateranu ob jubileju leta 1423. Sveta vrača označujejo prehod, ki ga mora vsak kristjan narediti od greha k milosti. Jezus je rekel: ‘Jaz sem vrata’ (Jn 10,7), s čimer je označil, da nihče ne more priti k Očetu razen po njem. Ta označba, ki jo Jezus daje o sebi, izpričuje, da je on edini Odrešenik, ki ga je poslal Oče. Samo en vstop je, ki odpira v življenje z Bogom, ta vstop je Jezus, edina in absolutna pot odrešenja. Samo o njem je mogoče v vsej resničnosti reči besede Psalmista: ‘To so vrata h Gospodu, pravični stopajo skoznje’ (Ps 118/117,20).

Omemba vrat kliče vsakogar k odgovornosti, da prestopi njihov prag. Prehod skozi vrata je priznanje, da je Jezus Kristus Gospod, okrepitev vere vanj, da bi živeli novo življenje, ki ga je On naklonil. Gre za odločitev, ki predpostavlja svobodo za izbiro in hkrati pogum nekaj pustiti, da s tem dosežemo božje življenje (prim. Mt 13,44-46)« (Janez Pavel II., Skrivnost učlovečenja (1999), št. 8).

Sestavni del jubilejnega dogajanja so tudi odpustki. »V odpustkih se izraža polnost božjega usmiljenja, ki prihaja človeku naproti s svojo ljubeznijo, prvenstveno izraženo v odpuščanju krivde. Nebeški Oče redno naklanja odpuščanje v zakramentu pokore in sprave. Zavestno in svobodno pogrezanje v veliki greh namreč vernika loči od milostnega življenja z Bogom in ga zato oddaljuje od svetosti, h kateri je poklican. Cerkev, ki je od Kristusa prejela oblast v njegovem imenu odpuščati (prim. Mt 16,19; Jn 20,23), je v svetu živa navzočnost božje ljubezni, ki se sklanja k slabotnemu človeku, da bi ga objela s svojim usmiljenjem. Ravno po skrivnosti svoje Cerkve Bog razširja na svet svoje usmiljenje in sicer po tistem dragocenem daru, ki ga z nekdanjim imenom imenujemo ‘odpustek’.

Dosežena sprava z Bogom pa ne izključuje raznih posledic greha, katerih se moramo očistiti. Ravno na tem področju dobijo pomen odpustki, s katerimi je izražen ‘popoln dar božjega usmiljenja’. Z odpustkom je skesanemu grešniku odpuščena časna kazen za že odpuščene grehe glede na krivdo.« (Janez Pavel II., Skrivnost učlovečenja (1999), št. 9).

Papež Frančišek je v buli o napovedi izrednega svetega leta zapisal: »Doživeti odpustek svetega leta pomeni približati se Očetovemu usmiljenju z gotovostjo, da se njegovo odpuščanje razteza na vse življenje vernika. Odpustek pomeni, da izkusimo svetost Cerkve, ki je deležna vseh dobrobiti Kristusovega odrešenja, da se odpuščanje raztegne do zadnjih posledic, do koder seže Božja ljubezen. Živimo v polnosti ta jubilej in prosimo Očeta za odpuščanje grehov in širjenje njegovega usmiljenega odpustka« (št. 22).

Želja papeža Frančiška je, v tem izrednem svetem letu, »da bi krščansko ljudstvo ob tem jubileju premišljevalo o telesnih in duhovnih delih usmiljenja. Tako se bo prebudila naša vest, ki je pogosto dremava pred dramo revščine. Tako bomo vedno bolj vstopali v srce evangelija, kjer so ubogi privilegiranci Božjega usmiljenja. Jezusovo oznanilo nam prikaže ta dela usmiljenja, da bi lahko razumeli, ali živimo kot njegovi učenci ali ne. Odkrijmo znova dela telesnega usmiljenja: lačne nasititi, žejne napojiti, nage obleči, popotnike sprejemati, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati. In ne pozabimo na dela duhovnega usmiljenja: dvomljivcem svetovati, zmotne učiti, grešnike svariti, žalostne tolažiti, žalivcem odpustiti, nadležne prenašati, za žive in mrtve Boga prositi« (št. 15).

Želim vam evangeljsko bogato leto usmiljenja.

Molitev papeža Frančiška za jubilejno leto

Gospod Jezus Kristus,
učil si nas, naj bomo usmiljeni, kakor je nebeški Oče,
in rekel si nam, da kdor vidi tebe, vidi Njega.
Pokaži nam svoje obličje in bomo rešeni.

Tvoj ljubezni poln pogled je osvobodil Zaheja in Mateja zasužnjenosti z denarjem,
prešuštnico in Magdaleno iskanja sreče v ustvarjenih stvareh.
Ganil je Petra, da je po izdaji jokal,
in je zagotovil raj skesanemu razbojniku.

Stori, da bo vsak od nas prisluhnil, kakor da je njemu namenjena beseda, ki si jo rekel Samarijanki:
‘Če bi poznala Božji dar!’

Ti si vidno obličje nevidnega Očeta,
Boga, ki izraža svojo vsemogočnost predvsem z odpuščanjem in usmiljenjem.
Stori, da bo Cerkev v svetu vidno obličje Tebe, njenega vstalega in v slavi bivajočega Gospoda.

Hotel si, naj bodo tvoji služabniki oblečeni v slabost,
da bodo imeli pravo sočutje do tistih, ki so v nevednosti in zmoti.
Stori, da se bo vsak, h kateremu se bo približal kdorkoli od njih, čutil pričakovanega, ljubljenega in da mu je od Boga odpuščeno.

Pošlji svojega Duha ter z njegovim maziljenjem vse posveti,
da bo jubilej Usmiljenja leto Gospodove milosti
in bo lahko tvoja Cerkev s prenovljenim navdušenjem revežem prinašala veselo sporočilo, razglašala zapornikom ter zatiranim svobodo in slepim vračala vid.

Po priprošnji Marije, Matere Usmiljenja to prosimo tebe, ki živiš in kraljuješ z Očetom in Svetim Duhom na veke vekov. Amen.