Romantika božične zgodbe

BOŽIČ je pred vrati. Zrak je prepojen z vonjem po cimetu in posušenih citrusih, po radiih se vrtijo prijetne božične pesmi, iščejo se recepti za najboljše potice in božične večerje, okrašujejo se še zadnja stanovanja, izbirajo se darila za pod smrekico, … Je vse to ŽE božič? Pomembno je, da prazniku damo globino. Z molitvijo ob jaslicah, z blagoslovom doma na sveti večer, z udeležbo (polnočne) maše ter tako, da v mirnem vzdušju v svoje pogovore vključimo Jezusa in sveto družino. Ali se zavedamo, da so brez tega PRAZNIki res PRAZNI? Brez pomena. Brez smisla. Brez JEZUSA! Brez EDINEGA razloga, da ta praznik sploh obstaja.

Spomnimo se, kaj tako pomembnega se je dogajalo pred dva tisoč leti, da to še vedno praznujemo. Predstavljam si lahko romantično zgodbo:

Na spokojni poljani, kjer so ob nežnem soju milijonov zvezd mirno spale ovčice in so se ob toplem ognju greli pastirji, se je tisto čarobno noč v toplem hlevčku rodilo malo detece Jezus. Njegova mamica Marija ga je ljubeče povila v toplo odejico in odložila v jasli, njegov očka Jožef pa je zadovoljno in ponosno pogledoval zdaj k svoji ženi zdaj k svojemu malemu sinku… In angeli so prepevali in vsa nebesa z njimi… In…

Ta zgodba je res tako romantična in ljubka, da bi človek lahko kar zavidal tej družinici. Kako je bilo pa njim res lepo! Res? Lepo?! Kot mamica si lahko predstavljam kako ‘lepo’ bi se počutila, če bi bila ob dnevu poroda daleč stran od primernega kraja za porod… Bi mi bilo res tako zelo lepo, če bi morala roditi v hlevu – v ŠTALI? To je pa res ‘najbolj’ primerno in čisto okolje za porod! Bog, pa kaj si mislil, da si to naredil svojemu Sinu in svoji izvoljenki? Se res ni dalo drugače?

Težko si zamislim, kako bi se jaz počutila na Marijinem mestu. Najbrž bi me bilo strah, ker sem tako daleč stran od doma, skrbelo bi me, če bo z otrokom vse v redu, ker se bo rodil v hlevu, razmišljala bi o tem, kako bom povedala svojim prijateljicam za to ‘sramoto’, da sem morala roditi na takem mestu, preklinjala bi Boga v smislu: »Zakaj si mi to storil, zakaj ravno meni?«, prepirala bi se s svojim možem in mu očitala, zakaj mi ni mogel najti sobe, da bi se normalno kot človek pripravila na ta pomemben dogodek. Nekako tako bi se najbrž počutila jaz. Kaj pa Marija?

Kolikor sem spoznala našo mamico Marijo prek branja Svetega pisma in drugih sporočil, sem lahko prepričana o eni stvari – da je Marija preprosto ZAUPALA. Že mogoče, da so se ji porajala vsa možna vprašanja, vendar je bila ženska, ki je znala zapreti usta vsem tem nepotrebnim glasovom in se prepustila NJEMU. Ni ji bilo lahko, res ne. Bila je v okoliščinah, ki bi marsikoga pahnile na rob obupa. Vendar ne njo. Ne njo, ki je znala LJUBITI Boga do te mere, da mu je brezpogojno zaupala. Zaupala tudi svojega sinčka. Edinčka.

Bog ne izbira LAŽJIH poti. Ne za svojega Sina, ne za svojo izvoljenko Marijo, ne za nas. Bog nas želi preko preizkušenj pripeljati k Sebi. Bog želi, da ga potrebujemo. In dal nam bo vse, kar potrebujemo. V zvrhani meri.

Zakaj je potem Bog dopustil, da se je njegov Sin rodil v taki bedi? Tukaj ni nobene romantike. Nobenih lučk na prazničnem drevescu. Nobenih daril pod smrečico. Nikjer ne diši po potici in cimetu. Ničesar ni, kar bi po človeško označili za lepo in dobro. Je pa nekaj več – LJUBEZEN in ZAUPANJE matere. PODPORA očeta. Je rojstvo ODREŠENIKA. Jezus se je rodil v neznosnih okoliščinah, da ga ne bi imela za nekoga, ki je več kot jaz, ki je boljši od mene. Z Dojenčkom, rojenim v hlevu, se sploh nočem primerjati, ker se mi smili. Imam pa željo, da bi mu pomagala, da bi mu morda posodila kakšno toplo odejico svojih otrok, ki jih imajo itak preveč. Želela bi si biti blizu njega, ga malo pocrkljati. In Bog ravno to želi od mene, od nas. Da se dojenčku približamo, da ga vzamemo v naročje in da ga sprejmemo v svoje srce. Da se nas dotakneta ta njegova majhnost in beda.

Na kaj me torej spominja praznik BOŽIČ? Na praznovanje tega, da je Bog postal človek. Na praznovanje Jezusovega rojstva. Ni bilo romantično, je bilo pa potrebno. Zame in zate, za najino boljše življenje tukaj na Zemlji in nekoč v večnosti. In si želim, da bi bil JEZUS osrednji pojem praznovanja v vseh domovih, v vseh srcih. Najprej pa v mojem. Vse ostalo – od potice na mizi do daril pod smrečico – preprosto mora biti drugotnega pomena. JEZUS je edini razlog, da ta praznik sploh obstaja! In zares iskreno ti želim, da se ta božič rodi tudi v tvojem srcu! 🙂

Srčno pripravo na božične praznike in #deliJezusa med ljudi!

Judita

Komentarji 3

  1. Judita, iz srca hvala za tvoje besede!
    Z vero, upanjem, predvsem pa z brezpogojnim zaupanjem v Njega, Njegovo pomoč in Njegovo usmiljenje je mogoče prav vse – tudi “romantika” v človeško gledano nemogočih razmerah 🙂

    Blagoslovljen BOŽIČ!

  2. Velika umetnost je, da se je Odrešenik rodil na svet in nas odrešil. To ne razume vsak.
    Vsak pa razume, če mu damo upanje, ki ga je izgubil, da verjamemo vanj, da bo uspel namesto njega, da bo zmogel, ko je v stiski. Ljudje okoli nas čakajo na naše zaupanje in ljubezen vanje!
    In če bomo mi stali na nogah okrepljeni s čelado pravičnosti in oklepom odrešenja potem to ne bo težko. Zato se le opremimo, dokler je še čas, ker je kratek, vse krajši!, tisti, ki imamo vero vanj! Vero v Odrešenika sveta.

    Hvala za podeljene misli, so bogate. Le uresničiti jih moramo po malem.

Dodaj odgovor za Lidija Čop Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.